Preteklo sredo sem bil v Bratislavi na ogledu centrale ESETa, ki je znan po svojem NOD32. Dopoldne smo slišali nekaj predavanj iz katerih se je dalo izluščili nekaj zanimivosti o branži, v kateri delujejo. Ob rednem pogledovanju skozi okno (pogled na mesto in Donavo iz 16. nadstropja) in na hodnik, je kmalu prišel tudi občutek o splošnem ozračju v firmi. Umirjeno, sproščeno, delavno.

Zeleni kotički.

Nekaj najbolj zanimive statistike:

• v laboratoriju prejmejo impresivnih 100.000 primerkov zlonamerne kode na dan,
• uporabniki, ki se odločijo, da bodo posredovali podatke o okužbah ESETu, prispevajo približno 1 TB podatkov na mesec.

Človek se zaradi postavitev delovnih miz in namestitve teh velikih monitorjev spomni na prizore iz filmov, kjer strokovnjaki NASE nadzorujejo polete raket.

Največ sem seveda pričakoval od ogleda laboratorija, katerega šef hodi na pragu zime v srajci s kratkimi rokavi in ima dolge lase, spete v čop, torej je podoba tipičnega geeka. V labu je sedelo še več takih čudakov. Za firbce, predstavnike sedme sile, imajo na steni štiri velike monitorje, ki kažejo statistiko o tem, kje in v kakšnem obsegu se dogajajo v svetu “izbruhi” virusov in ostale škodljive kode. Zaposleni bolj redko pogledujejo na te monitorje, ki so tam bolj zaradi lepšega vtisa, kot zaradi resnične potrebe in koristi. Najbolj zanimive stvar se dogajajo na zaslonih posameznih analitikov. Vsak izmed njih ima na svojem delovnem mestu dva računalnika. Eden je namenjen običajnemu delu, z drugim, ki je povsem ločen (ali celo brez povezave v mrežo, nisem čisto prepričan) pa se lahko po mili volji igrajo, preskušajo obnašanje virusov, ga razbijejo na prafaktorje, če je potrebno. Imajo softver, ki jim v nekaj minutah postavi sistem na čisto.

ESETov laboratorij

Plače tehle analitikov so pa baje visoko nad slovaškim povprečjem.