Po vsej verjetnosti poznate tiste Applove reklame ‘I’m a PC and I’m a Mac’. Mogoče se tudi spominjate reklame, kjer se poudarja, da sta sistema med seboj že zares kompatibilna in si brez težav med seboj pošiljata datoteke. To je načeloma res, a situacija je vseeno daleč od idealne. Največja težava pri uporabnikih, ki dnevno uporabljamo več različnih operacijskih sistemov, so datotečni sistemi.
Sam sem dolga leta uporabljal Linux. Distribucije so se sicer menjavale, vedno so bila na kaki particiji tudi Okna (če ne celo več njih). Sistema sta bila ločena, a ker se Okna načeloma ne spoznajo na datotečne sisteme Linuxa (največkrat Ext3 ter ReiserFS), Linux pa je do nedavnega imel relativno slabo podporo (vsaj za pisanje) za NTFS, sem največkrat imel še kako particijo Fat32 za izmenjavo datotek.
Dobro, v za Okna obstaja dodatek, s katerim lahko šarimo po particijah tipa Ext3 in Ext2, a zadeva deluje relativno počasi, pa občutek ni bil nikoli prav dober. Linux pa je pred časom tudi dobil podporo pisanja NTFS, tako je to postal nekako defacto datotečni sistem za skupne diske. Sem spadajo zadnja leta vse bolj popularni zunanji diski, ki jih veselo polnimo z enormnim kupom podatkov.
No, pa se je v začetku poletja Linuxaški geek le naveličal sveta odprte kode in presedlal na prijaznejši sistem, ki pa ima nekje skrito tudi staro, dobro unixaško konzolo. Tako je v hišo prišel iMac.
Sedaj se zgodba z datotečnimi sistemi zopet ponovi. Podpora za NTFS je slaba – brati se da, pisati pa brez dodatnih programov ne. Dobro, si omislim dodatni program, stvar dela, a (pre)počasi. Naj vse zunanje diske formatiram na HFS+, Macov domač datotečni sistem? Delovalo bi sicer dobro, a zahtevalo nemalo časa, če (ko) bi se kaj zalomilo pa bi potreboval drugega Mac-a, da bi zadeve reševal. Odpade tudi prenašanje teh diskov naokoli, do znancev, ki uporabljajo Okna ali celo kako distribucijo Linuxa, saj tega nihče drug ne podpira.
Vseeno sem se zaenkrat odločil za to rešitev. Zares je pa žalostno, da je najširše podprt datotečni sistem relativno stari Microsoftov NTFS. Saj ne, da bi bilo z njim kaj narobe, a kaj, ko je podpora zanj v Linuxu in Macu bolj tako-tako. Obstaja pa seveda tudi druga rešitev, do katere pa verjamem, da bomo prej ko slej prišli vsi, ki kaj damo na svoje podatke – strežnik NAS. Ti so se danes že opazno pocenili, v njih zmečemo nekaj diskov, podatki so (relativno) varni, deluje pa ne glede na računalnik oziroma napravo. Povrhu vsega pa bo velik preizkus teh naprav konec meseca v računalniški reviji Monitor. Se beremo!
Zadnjih nekaj prispevkov avtorja Jure Forstnerič
- Barcelona, drugi dan - 15.2.2011
- V Barceloni množica tablic in telefonov - 14.2.2011
- Na hitro iz Photokine - 22.9.2010
- Jabolčna nadgradnja - 22.6.2010
- iPad v Monitorjevem laboratoriju - 13.4.2010
Oznake: Apple, open source, Windows
morda ni najhitrejša rešitev, ampak jaz imam diskovje priklopljeno na domači strežnik (macmini) in usmerjevalnik, pa lahko do njih dostopam in na njih pišem iz katerega koli os-a.
Saj sem mu hotel že jaz prej odgovoriti, pa pol nisem - zakaj hudiča bi kadarkoli in kjerkoli priklapljal kakršnekoli diske, če imaš pa network?
Seveda, praktična enaka rešitev, kot jo omenjam na koncu (NAS). Verjamem, da bom sam tudi tam pristal
Hm, Macov datotečni sistem (HFS+) Linux prav lepo podpira. Sicer je mogoče le branje v primeru uporabe “journalinga”, brez tega pa deluje tudi pisanje.
Da, NAS ali drug datotečni strežnik sta sicer dobri rešitvi, a postaneta rahlo nepraktični, če ju moramo prenašati okoli v torbi zraven prenosnika.
Ja, res je - čeprav sem to zvedel šele, ko sem disk že sformatiral na HFS+ (in vključenim journaling-om). Ampak dobro, res bom lahko podatke po potrebi tudi prebral iz Linuxa.
Vseeno si še vedno želim hiter in povsod kompatibilen datotečni sistem
Ena od možnosti je tudi uporaba exFAT.
exFAT v Windows XP in v Linux ne deluje brez popravkov. http://code.google.com/p/exfat/